Vrnitev v Malezijo in načrti za naprej
Po desetih dneh Tajske smo se junija vrnili nazaj v Malezijo in na otočje Langkawi, kjer smo dopustniško preživeli zadnjih nekaj dni naših spomladanskih tropskih počitnic. Po opravljenih vstopnih formalnostih v Telagi in Kuahu smo se preselili na otok Rebak, ki nas je zadnjič navdušil z razkošno marino, sprehajalnimi potmi, naravo in počitniškim naseljem z restavracijami. Z Jelkom sva odigrala nekaj partij tenisa in seveda me je Jelko v tenisu še vedno nadigral, v namiznem tenisu pa je bil rezultat obraten.
Po treh dneh smo se z otoka Rebak zadnje dni pred odhodom domov vrnili na Langkawi v marino Telaga. Pospravili smo jadra in Skokico v marini pripravili na daljše mirovanje, vmes pa smo čli tudi na izlete po okolici.
Vreme je bilo v sredo precej kislo, a moja posadka ga je vseeno izkoristila za izlet na hrib. Pod hribom so počakali, da so se oblaki dovolj dvignili, da se je videlo do morja in okoliških otokov.
Tudi sam sem šel v hribe, a ne z gondolo po zraku. Moje noge so še mlade, zato sem se v hrib nad marino Telaga raje odpravil po razgibanih gozdnih poteh, po soteski in med slapovi. Zadnje dni je deževalo, zato so bile gozdne poti ponekod spolzke, po drugi strani pa so bili slapovi zato lepši na pogled.
Z Langkawija smo sredi junija odleteli domov, Skokica pa bo počakala v marini.
Za junij in julij sem načrtoval turistično križarjenje po Langkawiju in tajskih otokih, a so Trump in Izraelci zadnje mesece z norostmi na bližnjem vzhodu poskrbeli tudi za to, da so se v tem obdobju letalske karte zelo podražile in da se mojim strankam pot iz Evrope v Azijo zdaj zdi prenevarna in predraga.
Težko si predstavljam, da bi brez jadranja zdržal do zime, ko se z zimskim monsunom veter obrne na severovzhodnik in je zato najugodnejši čas za jadranje čez severni Indijski ocean. Preveril sem različne možnosti za vrnitev z jadrnico v Sredozemlje.
Najkrajša pot po morju vodi čez severni Indijski ocean mimo Šrilanke, Indije in Maldivov do Rdečega morja in skozi Sueški prekop v Sredozemlje. Toda do konca leta na tej poti prevladuje poletni monsun, piha predvsem zahodnik in jugozahodnik, vreme pa je nestalno z obilnim deževjem, zato je potrebno počakati do zime na obrat vremena in ugodnejše razmere za jadranje.
Druga možnost je več kot še enkrat daljša pot okoli juga Afrike in potem po Atlantiku navzgor do Evrope. Vendar ta pot omogoča, da z jadranjem čez Indijski ocean lahko začnem že poleti, prihod v Sredozemlje pa bi bil v obeh primerih spomladi prihodnje leto. Težava te poti je, da bo iz Malezije potrebno jadrati najprej tisoč milj proti jugu skozi nevihte in plohe intertropske konvergenčne cone ter čez ekvator do vsaj petih stopinj južno, kjer bi prišel do ugodnih pasatov in stabilnega vremena. Tam bi potem z vetrom lahko obrnil proti Afriki.
Po premisleku sem se odločil za jadranje okoli Afrike. Že poleti bom odjadral čez Indijski ocean do Sejšelov, kjer nameravam v septembru ali začetku oktobra pripraviti počitniško križarjenje med otoki. V drugi polovici oktobra in v novembru bomo jadrali med Sejšeli, Madagaskarjem in Južno Afriko, vmes pa se bomo ustavljali v zalivih na številnih tropskih otokih.
Na posameznih dva- do tri-tedenskih etapah se mi po eden ali dva jadralca lahko pridružita.
A: Nekajdnevno jadranje med Sejšeli, petdnevno oceansko jadranje Sejšeli – Madagaskar in nekajdnevno jadranje po severu Madagaskarja – z vmesnimi postanki na otokih (v oktobru),
B: jadranje ob zahodni obali Madagaskarja proti jugu, (prva polovica novembra),
C: Jadranje ob obali Madagaskarja, oceansko jadranje od Madagaskarja do Mozambika in potem ob južnoafriški obali do Richards Bay-a v Južnoafriški republiki (v drugi polovici novembra).
Med jadralskimi postanki bo dovolj časa tudi za obiske naravnih parkov v notranjosti otokov in v Afriki.
Če koga zanima, naj se javi za podrobnejše informacije.
